Učilnica je bila nabito polna. Med dijaki je bilo pomešanih nekaj starejših. Pogovor se je vrtel okrog zanimive teme: smrti, umiranja, žalovanja, bolečine izgube … Prostovoljci iz Hospica so nizali izkušnjo za izkušnjo. V času za vprašanja je za besedo prosila mlajša gospa. »Samo nekaj bi vam rada položila na srce, posebej vam dijaki. Povejte svojim bližnjim, tudi staršem, da jih imate radi. Tudi če ni vse tako, kot bi moralo biti. Jaz očetu nisem mogla več povedati, da ga imam kljub vsemu rada. Umrl je nenadoma. Zadela ga je kap. Med nama ni bilo vse v najlepšem redu, a sem ga vseeno imela rada. Sedaj bi dala vse, da bi mu to lahko povedala. Povejte svojim staršem, da jih imate radi.«
Po besedah je v razredu zavladala tišina. Ne mučna, ampak očiščujoča. Tišina spraševanja in odločitve – še danes pokličem, še danes povem …