Čudne sanje
Sanjala sem čudne sanje. Pred vladno palačo v Ljubljani je bila zbrana nepregledna množica ljudi, mladih, starih, žensk, tudi otrok. Stali so tam resnih in bledih obrazov, molče. Nad njimi so bili napisi: Huda jama, kočevski in pohorski gozdovi, tankovski jarki, Petriček, grape in fojbe, resnično izbrisani, ponižani in razžaljeni, brez sodbe pobiti. Pa tudi nevidni delavci sveta, drugorazredni, brezpravni tuji delavci, sodobni sužnji …

Iz vladne palače ni bilo žive duše na spregled. Tudi ljudje, ki so hodili mimo množice, so gledali stran. Zanje niso obstajali. Obstajalo pa je zlato tele, ki so se mu hodili klanjat pred mestno hišo.

Nazadnje sem videla še sobo. V njej je za mizo sedel Tone Partljič. Pisal je igro: Kako smo reševali našo Partijo. Le tega ne vem, ali je bil podnaslov komedija, tragedija ali farsa.

Si bile res sanje ali resničnost?
Julijana Gartner, Selca

ZAHVALA KANALCEM
»Tile tvoji S...