Ali ste kdaj pomislili, kako krhki in minljivi smo ljudje? Kakšen paradoks! V telo, ki v najboljšem primeru preživi do sto let, je ujet večen duh. In kako razumeti večnost? Čas brez časa in prostor brez prostora. Tisto, česar človeško oko še ni videlo in človeško uho še ni slišalo.

Po pripovedovanjih tistih, ki so kratko pokukali čez mejo smrti, je stvari »tam čez« nemogoče v polnosti opisati. A je vsem skupno, da so po »zunajtelesnem« doživetju postali boljši ljudje, veliko boljši.

Nekje v našem genskem zapisu je očitno zapisano, da se naše telo z leti postara in na koncu odpove. Da bomo umrli, nam je vsem bolj ali manj jasno, le verjame to malokdo. Smrt je za porabniško družbo napaka. Zato jo je treba iz življenja odstraniti. Kdo pa bo še kupoval vse mogoče, če mu na koncu vse bogastvo nič ne koristi? Ob smrtni uri res veljajo Kristusove besede: Kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce. Kaj že hranimo po naših »trezorjih«?

Nekoč je bilo umiranje in smrt se...