Samo zvezde vedo,
zakaj je noč,
samo življenje ve,
zakaj je smrt,
samo ljubezen ve,
zakaj jo plačujemo z bolečino.

Ti, moja sestra, moj brat in otrok,
ti, moja mati, moj oče in prijatelj,
ti si odgovor zvezdam, življenju in ljubezni.
Odkar te ni več med nami
sem kakor poškodovana ladja,
v katero vdira voda in jo zaliva;
tonem v globine tvoje odsotnosti,
ko ti posedaš v moji prisotnosti;
ko jaz usiham v tebi,
se ti v meni zmeraj bolj krepiš;
v tvoji smrti umiram,
ko ti v meni živiš naprej.
Kot zvest pes me spremlja tvoja odsotnost
in nastalo praznino mi vse bolj polni bolečina;
vse manj je moje življenje zame dom –
utrujeno srce v njem pa vse bolj jetnik.

Kakor rosa vse izhlapi v nebo
in tu ostaja le ljubezen brez postaranja …
Toda – kjer se vse melodije zlivajo v molk,
kjer čudenje in modrost
v molitvi poklekata pred skrivnostjo,
tam pred Bogom pomlajam svoje srce<...>