Na obisku je bila teta Neža in otroci so se imeli z njo lepo. Pa ne zaradi cekarja, v katerem je vedno prinesla suhe krhlje tistih hrušk, ki rastejo na koncu njenega vrta, ampak predvsem zaradi zgodb, ki jih je kar stresala iz rokava.

Včeraj so klepetali in se smejali tako dolgo, da je mama že postavila večerjo na mizo: »Jej z nami, čas je za večerjo,« je povabila in teta je res prisedla.

Pred jedjo so, kot vedno, zmolili preprosto zahvalno molitev: »Hvala, dobri Bog, za to hrano, ki jo bomo po tvoji dobroti prejeli …«

Teta Neža pa je na koncu dodala: »In hvala za kuharico, ki nam je pripravila vse te dobrote!«

»Kuharico? Saj tu ni nobene kuharice,« so v en glas rekli otroci.

»Kako? Kdo pa je skuhal? Se je skuhalo kar samo – ali ste pričarali?«

»Ja, skuhala je mama!«

»Zakaj pa?«

»Ja, ker smo lačni!«

»Ampak mama bi lahko ležala na kavču in reševala križanke.«

»Mama rada kuha!«

»Hm – ka...