»Neprenehoma se zahvaljujemo Bogu …« (1 Tes 2,13 ).

Prav ganljivo je brati, kako se apostol Pavel prisrčno zahvaljuje skupnosti v Solunu, da je sprejela božjo besedo ne kot človeško besedo, ampak kot božjo, ki deluje v človeku, svetu in Cerkvi, čeprav je najbrž slutil, da bo moral dati na koncu svoje življenje za to Besedo, torej za Kristusa. Prav to sprejetje božje besede je najbolj pomembno, je temelj našega življenja in delovanja. Da bo vsem razumljivo, celo poveže svojo poslanstvo oznanjevanja s skrbjo in ljubeznijo, ki jo ima mati z otrokom. Odziv je bil dober, saj so Solunčani sprejeli božjo besedo tudi zaradi njegovega prepričljivega zgleda neutrudnega delovanja med njimi. To je zgled vsem, da častimo Boga s srcem, sicer nas čaka kazen (prvo berilo).

Če je apostol Pavel pisal o pomembnosti ter življenjskosti božje besede, je za mnoge danes laže gledati na svet in na Cerkev – še posebej ob vseh aferah in škandalih – skozi 'prizmo' človeka in se tu »u...