Tito, partija, Janković: notranji boji in pešanje centralne oblasti na levici je razgalilo njeno dvolično, kapitalu uslužno politiko ter hipokrizijo njenih medijskih in sindikalnih omrežij.

Če bi bila zemlja ploščata, bi se v teh dneh bržkone prelomila prav v Sloveniji. Toliko nasprotujočih tektonskih energij in nebrzdanega sovraštva, spletk in prevar se obeta in koti v deželi, da skoraj zmanjkuje zraka, zdrave pameti pa gotovo.

In če je papež Urban II. na koncilu v Clermontu ob pozivu na križarsko vojno uporabil besede »Deus vult«, Bog hoče, in je bilo to že takrat pretiravanje, celo zavajanje, se skoraj tisoč let kasneje, v 21. stoletju sredi ateističnih ljubljanskih krogov božanskost udejanja in časti kar v osebi Zorana Jankovića, in to »brez pretiravanja«. Seveda ne; saj je širokemu koritu ponižnih javnih osebnosti, od nekdanjih sodelavcev Udbe do estradnikov in drugih, ki so lizali strd pri njegovih jaslih in bi to radi počeli tudi v prihodnje, povsem...