Bog, ki mi odpušča, daje življenju zagon in barvitost

Sveto pismo po koščkih, a vztrajno slika Boga, ki človeku odpušča njegove grehe. Pa ne, da bi se Bog postavil na ogled in bi brezosebno kot kakšen avtomat v zameno za drobiž delil odpuščanje. Pač pa vztrajno poudarjanje božjega usmiljenja zmanjšuje in lahko odpravi naš strah pred Bogom, pravičnim sodnikom, ki naše grehe kaznuje s sorazmerno kaznijo: »Usmiljen in milostljiv je Gospod, z nami ne ravna po naših grehih, ne vrača nam po naših krivdah« (Ps 103,8.10). Čim večja je naša krivda, tem bolj nas Bog vabi, da mu jo izročimo, saj nam jo želi odvzeti: »On odpušča vso tvojo krivdo, ozdravlja vse tvoje bolezni« (Ps 103,3).

Po drugi strani pa poudarjanje božjega usmiljenja človeku noče dajati potuhe, da bi tako postal brezbrižen do lastnih grehov. Zgodba božjega odpuščanja se začenja v človeku, ki se kesa storjenih neumnosti ali brezglavega opuščanja danih priložnosti. Človek v svojem obračanju na Boga naleti...