»Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem« (Mt 22,2 37).

Nedavno smo se s prijatelji pogovarjali o našem odnosu z Bogom. Zame je bilo zanimivo, da smo se vsi strinjali, da vera, ki ne temelji na osebni odločitvi za Kristusa – osebni odločitvi za aktivno »članstvo v Jezusovem klubu« (Cerkev), nima prave teže in ne moči –, ne vzdrži pritiskov sedanjega časa. Strinjali smo se, da viharji in cunamiji raznih vzhodnjaških duhovnih ponudb, ki jih na slovenskem duhovnem tržišču ne manjka, in medijske propagande tistih, ki hočejo posekati korenine, iz katerih je zrastla naša samostojna država Slovenija, pred seboj rušijo vse, kar je na trhlih temeljih. Obstali bodo le tisti, ki skrbijo za utrjevanje svojih duhovnih temeljev in svoj odnos z Bogom vsak dan znova obnavljajo z molitvijo, branjem božje besede ter se zbirajo in »lomijo kruh« (evharistija). Z bolečino smo ugotavljali, da je potreba po Bogu skoraj povsem izginila, da je blišč porabništvasod...