Vsi vezirji in vsi paše, vse klečalo je pred njim:
»Slava ti, nebeško sonce, slava, sultan Ibrahim!«
Ivan Cankar, Sultanove sandale

Prizor je bil na meji verjetnega. Malo pred poldnevom se je na magistratu začela zbirati groteskna druščina: prišlo je nekaj odsluženih politikov – na ogled so se postavili poslednji primerki nekoč vsemogočne avantgarde, za katero je nekoč ljudstvo pol stoletja hočeš nočeš capljalo obljubljeni svetli prihodnosti naproti –, pridružila pa se jim je še peščica na tovrstne politične okužbe očitno neodpornih predstavnikov kulture, umetnosti, gospodarstva in zdravstva. Ko smo med njimi ugledali celo režiserja Branka Djurića, smo nekateri za hip pomislili, da se vračajo časi Liste nadrealistov. A se je brž izkazalo, da tudi sarajevski bratranci niso več, kar so bili.

Ljubljanski župan Zoran Janković, ki ga je četica prišla nagovarjat, naj vendar kandidira na bližajočih se volitvah in skuša rešiti, kar...