»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega« (Mt 22,21).

Zelo dobro se spominjam pogovora, ko sem imel pred seboj očeta in, vsaj po pripovedovanju očeta, njegovega problematičnega sina. Nemalokrat se zgodi, da starši pokličejo ali celo pripeljejo svoje otroke z mislijo, da lahko naredim »čudež« in otroke prepričam, da bodo po merilih svojih staršev.

Povabil sem ju, kdo od njiju bi želel kaj več povedati o samem dogajanju. Začel je oče. Želel sem preveriti tudi pri sinu, ali se strinja s tem, da začne oče, vendar je bil z rokami naslonjen na kolena in njegov pogled je bil usmerjen v tla. Oče je približno dvajset minut pripovedoval, kaj vse je storil za tega otroka, kaj vse mu je omogočal, mu kupil nov računalnik, dvakrat na teden ga je menda vozil na košarko. Po pripovedovanju očeta je storil vse, kar je le lahko, da bi sinu polepšal življenje.

Po približno dvajsetih minutah očetovega pripovedovanja, ko se je tudi v tonu...