Verjetno ste že vsi slišali za duhovne vaje v tišini.

Sodobni človek ima večkrat nad tišino marsikatero pripombo. Tako je tudi z duhovnimi vajami.

Precej težko nam je preživeti dneve v tišini, saj v tem ne vidimo smisla, smo namreč družabna bitja. Še precej teže je biti dan ali več v tišini s svojimi najboljšimi prijatelji, s katerimi bi raje klepetal in se šalil. Že vnaprej vemo, da nam ne bo uspelo zdržati tiho ves čas, zato se ne odločamo za možnost premišljevanja v tišini in izkusiti Boga v njej.

Poln takih predsodkov sem bil pred začetkom prejšnjega vikenda tudi sam. Nikakor se nisem mogel zbrati, razmišljati o dnevu v tišini, češ da je ta dobra za moje duhovno stanje. Če ne bi že bil na seznamu, bi verjetno našel najmanj sto razlogov za to, da ostanem doma. Pa sem vendarle šel. Težko je bilo preskočiti iz običajnega breskrbnega vsakdanjika k razmišljanju. K boju s samim sabo. V nekem trenutku sem si zaželel, da bi zaspal in tako čim prej...