Parlament je s tem, ko je vladi odvzel mandat za vodenje države, ne da bi ponudil novo ime za mandatarja, izrekel nezaupnico tudi sebi.

Priznal je nezmožnost, da bi še dalje opravljal svoje poslanstvo. Nezmožnost, da bi parlament in vlada izpolnila svoje poslanstvo, so pokazali že številni referendumi, na katerih so volivci po vrsti zavračali njune odločitve.

V tem je tudi bistvo problema: ne v poslancih ali vladi, ampak v volivcih. S padcem vlade in z razpustitvijo parlamenta so si negativno oceno prislužili volivci in padli na izpitu iz politične zrelosti. Nezrelost se kaže v njihovem ravnanju: predstavniškemu telesu, ki so ga izvolili na vodstveno mesto, so dajali negativne ocene – drugo za drugo – in mu onemogočili vodenje: zakaj so torej izvolili to vodstvo, če so vedeli, da si ne bo zaslužilo pozitivne ocene? Ali obrnjeno, zakaj so ga ocenjevali negativno, če so ga izvolili v prepričanju, da volijo najboljše?

Volivec se seveda nikoli ne moti; volive...