Na prvih straneh »Apostolskih del«, te prve zgodovine Cerkve, je zapisano čudovito priznanje vam, prvim kristjanom: »Vsi verniki so se družili med seboj in imeli vse skupno. Prodajali so (»epiprakon«) premoženje in imetje ter od tega delili vsem, kolikor je kdo potreboval. Dan za dnem so se vztrajno zbirali v templju, lomili kruh po domovih ter uživali hrano z veselim in preprostim srcem. Hvalili so Boga in vsi so jih tudi imeli radi, Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje.«

Kristjan tretjega tisočletja, dragi davni soverniki, lahko bere ta slavospev z dvema različnima občutkoma. Po eni strani vam ga vsekakor zavida. Po drugi strani pa mu lahko uide pripomba: »Lahko vam!«

Zakaj »Lahko vam«?

Poglejte: živeli ste komaj kakšno leto po Gospodovem odhodu, še v zarji in navdušenju njegovega vstajenja. Kar je bilo morda za vas še pomembnejše, ste vsak čas pričakovali njegov vnovični prihod v slavi, sicer ne bi kar tako prodajali in razd...