- Zgodilo se je kmalu po drugi svetovni vojni v Idriji. Kaplanom so pripadali »kaplanski vrtovi«. Meščani so jih imeli v najemu in kaplanom plačevali najemnino, seveda na skrivno. To je bil tudi čas, ko se je bilo bolj varno župnišču na daleč izogniti. Nekateri najemniki so imeli zato težave s plačilom. Česa so se domislili v neki hiši?

V hudi zimi so ob treh ponoči poklicali kaplana, da je staremu očetu hudo, zato naj takoj pride. Kaplan, velikodušen, poln idealov, je hitro vstal in šel. Dušo je treba rešiti. Bolnika je previdel in opravil obred bolniškega maziljenja. Gospodinja ga je kljub pozni uri zadržala še na čaju, saj ga je bil v tistem mrazu res potreben. Pa se je spomnila: »Joj, gospod kaplan, mi smo vam še dolžni za kaplanski vrt.« In je začela iskati denar po predalih. Iz sobe se oglasi tista rešena duša: »Kaj pa iščeš?« »Denar.« »Prav, saj zato sem ga klical.«

- Ko je škof Anton Vovk pred petdesetimi let...