Če bi me kdo pred tremi meseci vprašal, kako bom preživela torek, 13. septembra, bi mu verjet­no odgovorila: »Kje le? Običajen torek pač.« Danes bi bil moj odgovor precej drugačen.

Priznam, da ob prvem predlogu našega župnika, da bi se udeležili koncerta Hillsong Live Australia v Zagrebu, nisem ravno skakala v zrak, ker jih nisem prav dobro poznala. Premamila me je misel na občutek, ki te navdaja, ko si v dvorani, polni ljudi, ki se zberejo, da slavijo božje ime. Še posebej v časih, ko je javno verovanje v Boga v naši generaciji že prava redkost in ko še v lastni družini ne moremo najti podpore. Tako človek včasih čuti potrebo po občutku sprejetosti, pripadnosti, ki te potem še bolj žene v Njegovo smer.

Zdaj vem, da je Hillsong krščanska ločina Binkoštne cerkve, ki izvaja popularno zvrst glasbe, besedila pa govorijo o slavljenju, hvaležnosti in naklonjenosti Bogu. Že ob gledanju posnetkov na spletu sem čutila posebno energijo in povezanost med ljudmi, ki mi...