Sedel je za staro mizo in glava mu je lezla vedno niže.

»Vidim, da ste vse razpoložljive moči že porabili in da resnično ne morete več,« je prijazno rekla patronažna sestra, ko je zjutraj prišla iz spalnice.

»Ste kdaj razmišljali, da bo pa mamo le treba dati v kakšen dom, saj takole ne bo šlo več naprej.«

V dom! Ne, o tem pa res ni razmišljal. Kako pa naj – z njeno borno pokojnino in z njegovo vred, pa če še svojo invalidnino prišteje in če bi mama dobila še dodatek za nego – pa še ne bi šlo.

In njegovi otroci, oni mu prav gotovo ne morejo nič pomagati. Pridni in delavni stiskajo mesec za mesecem in jim res nikjer ne kaže kakšno izboljšanje. Da bi le službe obdržali, kaj več si še želeti ne morejo! Kako naj bi mu oni pomagali, ko v resnici še zase nimajo, ko se morajo njegovi vnuki že tako kmalu navaditi na kruto resničnost in se odpovedati šoli v naravi, pa izletom, pa smučanju, pa morju, pa novim torbicam in bundam, pa še marsičemu, ker preprost...