Poučili so me, posebno svetniški vzgojitelj mladih Filip Rinaldi, da moram sprejeti delo, ki se mi ponuja, in ga hvaležno opravljati, da moram biti Bogu hvaležen za sleherni dar, saj prihaja od Boga, zaslužiš ga, če ga daruješ naprej. V tem duhu sem sprejemal krvavo obnebje teharskih mučilnic, križev pot povojnih let – poniževanja, zasliševanja, vohunske mreže, ki jih je Cerkvi sovražno politično ozračje spletalo vse do tabernaklja naših cerkva in do meniških celic. Zame ni bilo oddiha – prav po don Boskovo, češ počivali bomo v nebesih. Na Trsteniku sem z Gorič rad prihajal tudi k bolnikom. Kako rad bi v Veržeju, kjer sem bil zadnja leta, obiskoval bolnike v župniji, pa so mi to »vmešavanje« preprečevali. Tudi to bolečino sem vsako jutro polagal na daritveni oltar. Bog odpira možnosti tudi v nemogočih situacijah in človek je le orodje v božjih rokah. V tem upanju se prilagajaš v socialnim in političnim razsežnostim časa in prostora, človeka in družbe. Po vojni je bilo salezijansko d...