Gornji vzklik, bolje vzdih sem v veliki razdalji let zaslišal iz ženskih ust v dveh različnih okoliščinah. Prvič je ušel starejši ženski na pokopališču na Tržaškem, in to nad odprtim grobom, v katerega smo polagali mladega fanta, mojega učenca, ki se je bil ubil z motorjem na cesti. Drugič ga je izrekla mlajša ženska na Štajerskem, ko se je po televizijski oddaji vživljala v grozote poplav v Queenslandu v Avstraliji. Vzklik je prihajal iz ženskih ust s posebnim, nekam apokaliptičnim zvenom. Zakaj? Morda ker je v ženski več intuicije kot v moškem? Ali: ker je v ženski več čuta za skrivnost stvari, iz česar naj bi izvirala tudi njena večja religiozna dovzetnost?

Zanimiv odnos, ki ga ima do ženske Kristus, bi potrjeval gornje domnevanje.

Da je Mesija, to skoraj bolj prikriva kot razglaša. A v pomenku pri vodnjaku Samarijanki pove to naravnost. Ob njeni omembi Mesije ji reče: »To sem jaz.« Na klancu v Betaniji pa mu Marta prizna morda še pred Petrom: »Ti si Sin božji,...