Nepričakovana in mnogo prezgodnja smrt dr. Andreja Bajuka ni obudila samo bolečih spominov na čudaško Slovenijo s konca prejšnjega stoletja, v katero se je vrnil in ki mu je priredila tako oduren sprejem. Obudila je tudi drugačne podobe, podobe evforije in navdušenja, s katero so mnogi dotlej na politični in kdaj celo družbeni rob odrinjeni Slovenke in Slovenci spremljali prve korake njegovega političnega gibanja, v katerem so prepoznavali svojo naravno politično domovino, tudi in morda predvsem zato, ker so v Bajukovi življenjski zgodbi prepoznavali odtis tisočih, resda večinoma mnogo manj srečnih slovenskih zgodb.

Zatorej je še kako umestno, če sedaj, ko je Andrej Bajuk legel v grob v vendarle spremenjeni državi, številni na glas govorijo o »krščanskodemokratski opciji« (pa naj ta besedna zveza zveni še tako uradniško) pri nas enajst let po vrnitvi nekdanjega premierja. Nekaj je na dlani: tedanji žar je že zdavnaj zbledel. In nedvomno koristni in potrebni koraki za njego...