»Jutri grem spet v službo. Vikend je spet prehitro minil. Doma smo kot vedno spremljali ves TV-program, otroci so bili dovolj potrpežljivi, da sem se v miru naspal, pridiga pri nedeljski maši pa me je tudi nagovorila. Pravzaprav je bil vikend čisto OK. Ampak zakaj sem spet brez moči, ko pomislim na naslednji dan?«

Le kaj bi na tako spraševanje naših staršev odgovorili mi? Bi znali z mislijo, da smo prihodnost sveta, že sedaj dati odgovor na vsakodnevno godrnjanje, ki na različne načine vedno bolj odzvanja v družbi prek medijev? Mogoče bi lahko modrovali, kaj smo se učili pri psihologiji, morda celo, da smo o tej problematiki brali na spletu. Morda bi znali spodbuditi starše z nekaj dobre volje in prijazno besedo. Pa bi znali pričevati?

Ko bi že zbrali dovolj poguma, bi se verjetno znašli v dilemi, kaj smo sploh takega doživeli, da bi nagovorilo vse, ki so nas pripravljeni poslušati. Saj ni nič takega, kar naši starši ne bi že slišali ali doživeli sami. Pa je res ta...