Med pomembnimi novostmi, ki jih je prinesel 2. vatikanski cerkveni zbor, je bila prenova mašnega bogoslužja ter v tem okviru prehod od latinščine k živim jezikom in dejavnejša udeležba vsega občestva: nekatere krajše in daljše dele besedila, ki jih je nekoč po latinsko izgovarjal samo mašnik (ali ministrant), npr. Kyrie, Gloria, Credo, Sanctus, zdaj po slovensko izgovarjamo vsi navzoči. Sprememba je bila pri slovenskih katoličanih sprejeta in izpeljana brez občutnega odpora in je obveljala kot naravna in samoumevna ureditev, tako da se premalo poudarja njen dragoceni duhovni in jezikovnokulturni pomen: duhovni zato, ker je vernikom jasnejša miselna in čustvena globina mašnega dogajanja, jezikovnokulturni pa zato, ker je maša za številne, izobrazbeno in narečno različne Slovence pomembna ali celo edina priložnost za dejavno rabo knjižne (zborne) slovenščine in s tem za utrjevanje njene norme.

Letos pa je iz Rima prišlo sporočilo, da je papež izdal dovoljenje za rabo...