»Ta je odgovoril: 'Nočem.' Toda pozneje se je premislil in šel« (Mt 21,29).

Kolikokrat v življenju sem si premislila in kljub začetnemu ne bom kasneje naredila uslugo, izpolnila prošnjo, naredila dobro delo? Vsi v naši hiši nimamo dovolj prstov, da bi prešteli moje »nočem«, ki sem jih, včasih z lahkoto, včasih nekoliko teže, izrekla bližnjim. Še danes se spomnim, kako sem s kopalkami v rokah tekla v kopalnico in se skrila pod umivalnik. »Ne, ne bom posodila najljubših kopalk sestrični!« sem trmasto vztrajala. Nisem bila pripravljena deliti vse do trenutka, ko se je nekaj premaknilo v meni. Mama mi je dala čas za premislek, pogovorila se je z menoj in mi dovolila, da se odločim. Malenkost, ki je še danes zapisana v mojem srcu. Sledila so viharna leta, ko so bile zveze »nočem«, »ne bom«, »nikoli ne bom« pogoste spremljevalke. Počasi in z leti zorenja je ta nočem mnogo manj prisoten, a ko je, je globok in vedno pospremljen z obžalovanjem. Ko možu kdaj vneto razlagam...