EU nam lahko pomaga, da krizo prestanemo, za življenje in rast med njo in po njej pa se moramo pripraviti sami.

V Evropi je finančna kriza, ki je ne dolgo tega ogrožala le bančni sistem, prešla v zadnjem času na raven držav. Zadolženost, ki je posledica kroničnih proračunskih primanjkljajev, je postala pri nekaterih državah tolikšna, da ni vprašljiva le njihova zmožnost odplačevanja dolgov, temveč celo rednega izplačevanja obresti. Nekateri vidijo v tem krizo kapitalizma, za kar ni videti utemeljenih razlogov, brez dvoma pa je zašla v krizo “welfare state”, država blaginje, ki so jo z uspehom prevzele v zadnjih petdesetih letih vse evropske demokracije. Nizke mednarodne cene surovin in tehnološke prednosti so jim kljub neenaki storilnosti omogočale dolga desetletja razmeroma visok življenjski standard. Za primerno razdelitev prihodkov so skrbele države s socialno zakonodajo, kar je zahtevalo po eni strani visoko davčno obremenitev, po drugi strani pa je zagotavl...