Zdaj, v tem septembru, se zanj začenja zadnje šolsko leto. Pa ne, da mu ta začetek prinaša otožnost zaradi konca? Strah? Res, največji človekov sovražnik je strah, vsakršen. In skoraj vedno je to strah pred spremembami. Prvošolček želi v šolo, sanja o tem – in se boji. Devetošolec komaj čaka, da bo konec osnovne, želi v srednjo – in se boji. Dijak, študent, mladi iskalec zaposlitve, vsi komaj čakajo spremembe – in se je bojijo. In prav tako jaz, utrujenost mi prigovarja, da bo lepo iti v pokoj, veselim se mirnih in sproščenih dni brez skrbi – in se bojim.

Kaj vse se je zgodilo v vseh teh dolgih letih službovanja, kaj vse je šlo čez človekovo glavo in srce, koliko otrok, koliko zgodb, koliko usod! Zdaj so njegovi učenci raztreseni po vsem spektru družbe: uspešni in neuspešni, dobri in manj dobri, šolani in neuki, prizadevni in počasni … Povsod so. V vseh poklicih ima svoje učence in dijake, povsod so se znašli ljudje, ki so nekoč zdavnaj sedli v klopi njegovih razredov, da b...