»Ne bodite nikomur dolžniki, razen če gre za medsebojno ljubezen« (Rim 13,8).

Še v srednješolskih letih sem zelo rad prebiral dela ruskega klasika F. M. Dostojevskega. Občudoval sem njegovo predanost vsebini, ki jo je želel posredovati, ker je bil hkrati globoko človeški in globoko krščanski. V mojih očeh je bil veliki iskalec vere in odnosa do Boga. Ni se zadovoljil zgolj z neko formo (obliko) vere, Cerkve in Boga, ampak je iskal vsebino.

Ob opazovanju verskega življenja danes se sam večkrat vprašam, kaj bi Jezus, če bi prišel v prav ta trenutek, pohvalil kot svoje in kaj bi v naši drži grajal. To, da bi se znali sami pohvaliti, da smo »še kar dobri«, da zadostimo normam verskega življenja vsaj z občasnim obiskom svete maše, molitvijo ali dobrimi deli, to mi je zelo jasno. Prepričan sem, da bi tudi Jezus opazil ta naš »trud«. Verjetno mu ne bi ušla niti pohvala naše tradicionalne verske drže, ki je navzoča v našem narodu.

Toda ali se ne bi Jezus obregni...