Spet je bil september in dočakali so prvi šolski dan. Pred blokom so se že zbirali otroci, se klicali in se pozdravljali. Koliko novic si je treba povedati! Fantje so bili glasni, dekleta pa so se veselila, da so spet skupaj, saj so si imela toliko zaupati!

Tudi v stanovanju v prvem nadstropju je bilo živo. Najmlajša, Zala, je postala prvošolka in v družini je dišalo po prazniku. Lepa nova torba, ki je že dolgo stala pripravljena v sobici, je doživela še zadnji pregled: vse lepo novo in čisto in nedotaknjeno, da se odpravi z deklico na dolgo pot, polno pustolovščin in lepote, pa tudi stisk in težav in skrbi.

»Se veseliš?« jo je vprašala mama in pobožala svojo ljubljenko po laseh.

»O, vidim, skrbi te! Nič takega, vsakogar je skrbelo, ko je šel prvič v šolo. Prav tako, kakor nas skrbijo vse nove reči v življenju – neznanega se bojiš, samo to je. Pa ne bo nič hudega, boš videla. Lepo bo in ti bo všeč,« je tolažeče govorila mama.

»A gremo?« je vpraša...