Šport, o katerem govorimo, ga priporočamo, ali še bolje predpisujemo kot igro in ne kot profesionalno dejavnost je nujen za otrokov razvoj, vsaj do konca srednje šole.

»Kajti to je navsezadnje mišljeno z igro: delovanje, ki je popolnoma svobodno, brez cilja in prisile; delovanje, ki pri tem vendarle napne vse človekove sile,« je zapisal papež Benedikt XVI. o športu. To pa združimo še z naslednjim: »Skrb za zdravo življenje in vzgoja sta prvini, ki ju Cerkev najpogosteje omenja pri vrednotenju športa.« Tako je zapisal v Družini pred zadnjimi zimskimi olimpijskimi igrami Stanko Gerjolj.

Takšna razlaga je potrebna zato, ker je, vsaj v slovenskem prostoru, šport na zelo slabem glasu. Ob vseh (svetovnih) negativnih pojavih, kot so nedovoljena poživila, stavniške goljufije, v igri so ogromne vsote ter pranje denarja, je šport, ki je še vedno v rokah le določene politične opcije, sredstvo slepljenja množic (Stožice) z odvračanjem od nadvse perečih življenjskih prob...