»Presenetil ga bom!« si rečem, ko vidim, da je na semaforju najbolj prometnega križišča v Ljubljani rdeča luč za pešce. In pohitim za njim a klasično elegantno opravljeni gospod ne počaka: izkoristi trenutek zredčenega prometa in steče na avtobus na nasprotni strani Slovenske ulice, ne da bi si pri tem snel slamnik. In podobno neulovljive so njegove misli, kadar se dobiva v kavarni hotela Slon na kavici »za pol ure«, kar se zmeraj raztegne v uro ali dve: prehitre so, prežive in preveč jih je, da bi jih ustavile rdeče luči mojih vprašanj. Saj niso nejasne, nasprotno, lucidne so, pisateljsko senzibilne in nazorne, ampak ena izkušnja pokliče drugo in vsaka navrže snov, vredno vsaj novele, če ne romana. Preprosto: preveč mladostne so, da bi jih ujel. In tako je zmeraj znova on tisti, ki preseneti mene in mi uide z mladostnim korakom: pisatelj Zorko Simčič, ki je letos ravno enkrat starejši od mene in bo novembra dopolnil devetdeset let.

Malo preden se je rodil, se je njegova dru...