V »Zrnu«, glasilu Društva slovenskih katoliških izobražencev, sem prebral »Deklaracijo o univerzalnem etosu« Hansa Künga. »Zrno« jo je brez komentarja ponatisnilo iz revije 2000 v prevodu Romana Štusa.

Moj nekdanji župnik na Opčinah je bil Küngov sošolec v Rimu in je imel nanj najlepše spomine.

Sam sem znanega švicarskega teologa bral: njegova zajetna knjiga o Bogu je dobro dela moji veri. Pozneje se je oddaljeval od Cerkve in tudi od mladostnega prijatelja Josepha Ratzingerja in me je manj zanimal. Zdi pa se, da se vezi med njima niso povsem pretrgale, saj je Benedikt XVI. nedavno sprejel nekdanjega prijatelja v avdienco.

Kakor mnoge mislece je tudi Künga zaskrbela prihodnost človeštva, ki jo je posebej problematizirala svetovna gospodarska kriza. Kot mnogi je videl temeljni vzrok krize v pogrezu moralnih vrednot. Tako si je zamislil univerzalni etični kodeks, ki bi bil sprejemljiv za vse ljudi ne glede na rase, narode in verstva in ki bi vodil, kot prav...