Na našem, to je gorenjskem koncu v teh dneh diši. V zraku je nezgrešljiv sladkobni vonj zorečih češpelj. Povsod jih je na pretek, drevesa se šibijo pod težo plodov. A najslajši so tisti, ki jih pobereš ali odtrgaš mimogrede, ob poti, med sprehodom, tekom, kolesarjenjem. Ko pojem češpljo, razgreto od avgustovskega sonca, se mi zdi, da sem si privoščila slasten obrok češpljevih knedljev ali da se mi v ustih medi češpljeva marmelada.

Med študijem agronomije so nas učili razlikovati slive in češplje Prunus domestica. Za prve velja, da dozorijo do 20. avgusta, vse poznejše so češplje. Te se zlahka ločijo od koščic, kar pri slivah ni običajno. Slive so kroglaste, rdečkaste s kroglasto koščico, češplje so modrovijoličaste, ovalne oblike, z izrazito konico, koščica pa je ploščata. Potem so tu še renklode Prunus italica. Obrodijo večje rumenozelene, zelo sočne in sladke plodove, ki imajo izrazito gubo po sredini od peclja navzdol. Barvno zelo pisana družba ringlojev so necepljeni s...