Brez upanja človek pravzaprav sploh ne more živeti.

Lepo je, če znamo upati. Veliko laže živimo, če to znamo. Brez upanja človek pravzaprav sploh ne more živeti. Vendar je tudi pri upanju pomembno, da znamo ohranjati življenjski realizem, da ne upamo v nekaj, za kar že vnaprej vemo, da se ne bo nikoli zgodilo in kar se tudi ne more zgoditi. Lahko še tako močno upamo, ampak mlajši ne moremo več postati. Pa še veliko podobnega bi lahko našteli. Zato je prav, da upamo v nekaj, kar je mogoče, kar se more zgoditi. Takšno realno upanje nam je potrebno.

Ne vem, kako to razumejo svojci zelo sta-rega človeka, ki se mu življenje izteka, in ker ne more sam ostati doma, odide v dom za stare. Svojci kmalu pridejo vprašat, ali je že boljši, in se čudijo, če še ni. Včasih se zdi, kot da pričakujejo, da bo kmalu pravi mladenič. Morda je to sicer malo pretirano povedano, ampak pričakovanja so pogosto zelo velika. Prevelika.

Sama sem pred nedavnim dobila pismo znanke, ki je...