Srečanje, ki je bilo nedavno v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani, je opozorilo na tematiko, ki bi morala biti pri neštevilnem narodu stalno na dnevnem redu. V Sloveniji z njenima dvema milijonoma prebivalcev pa ni.

Če hočeš na primer zvedeti, kaj se dogaja s Slovenci v zdomstvu, moraš slediti časopisom katoliške polute Slovenije, ne pa nekatoliške (ne bom rekel levičarske, ker je pri nas levica lažna beseda). To je tudi zgodovinsko pogojeno: nekrščanska poluta je bila zmeraj nacionalno manj občutljiva od katoliške, srce ji je bolj viselo drugam kakor proti Sloveniji, slovensko državno neodvisnost je razen izjem bolj utrpela, kot jo navdušeno sprejela, in se ji potem taktično prilagodila. Komunistični režim je zunaj meja podpiral samo svoje agenture, vse ostalo pa ignoriral, če izvzamemo skrajno pozorno opazovanje in vmešavanje njene tajne službe. Kajpak v perspektivi Kardeljevega izginotja narodov.

Kristjan je v tem primeru bistveno na boljšem...