Slovenski filmi so precej redko blago, zato je prvo predvajanje vsakega javni dogodek, deležen ne samo strokovne kritiške obravnave, temveč tudi širše publicistične pozornosti, npr. objavljanja anket med gledalci, intervjujev z režiserji, igralci idr. Podobno je bilo pred dobrega pol leta, ko je v naše kinematografe prišel nov slovenski film – Circus Fantasticus. Velika posebnost te stvaritve je, da je brez besednega jezika (če odštejemo stilizirani zapis imena cirkusa na cirkuškem vozilu ter nekaj človeškega hropenja, vzdihov, krikov ipd. zvokov, ki ne dosegajo niti ravni artikuliranih medmetnih besed), zato se režiser Burger ni mogel izogniti novinarskim vprašanjem o tem. In kako je – osemdeset let po zmagoviti uveljavitvi zvočnega filma – utemeljeval svojo odločitev za “nemost”? Dejal je nekako takole: Besedni jezik omogoča lažnivost, ponarejanje, manipulativnost ipd., torej razne vrste izkrivljanja ali prikrivanja resnice, zato se je bilo treba v filmu, ki naj bi nepopače...