»Daj torej svojemu služabniku poslušno srce …« (1 Kr 3,9)

Ne dolgo tega je starejša gospa v pogovoru izrazila svojo misel, ki me je nagovorila ob pisanju naslednjih vrstic. »Veste, gospod Robi, danes se ljudje čudno obnašamo. Imamo hiše, avtomobile, službe, prijatelje, otroci imajo igrače, obleke, … Doma imamo vsaj toliko hrane, da imamo vsak dan kaj za pod zob … Manjka nam pa zdrave pameti.«

Ko sem prebral vrstico iz Prve knjige kraljev: »Daj torej svojemu služabniku poslušno srce, da bo znal vladati tvojemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim!« (1 Kr 3,9), sem jo povezal s prejšnjo mislijo.

Če opazujem sebe, se mi zgodi, da postanem nesrečen, brezvoljen, nezadovoljen (z mladimi in starejšimi bi lahko vzklikal, da je vse brez zveze) vedno, ko neham ali pozabim odkrivati smiselnost sedanjega trenutka. Pozabim obujati besede: »Gospod, kaj želiš, da storim v tem trenutku. Pokaži mi, za kaj me želiš uporabiti. Kako sem lahko tvoje orodje v tem trenutk...