Ena od družabnih iger, ki smo jih igrali kot otroci, se je imenovala »čof«. Metali smo kocko in skladno s številom pik premikali vsak svojo frnikulo po oštevilčenih poljih, ki so bila pisano obrobljena, v nekoliko privzdignjeno kartonsko podlago izrezane luknje, ravno toliko velike, da je frnikula lepo sedla vanje. Sem ter tja pa so bile posejane luknje nekoliko večjega premera: če te je met kocke privedel na eno od njih, si – čof! – izginil s površine: frnikula je padla v podtalje, kot pri biljardni mizi, in igra je bila zate končana. Izpadel si. Vse pričakovanje, vsa napetost, vse vznemirjenje je nenadoma šlo v nič. Ni te bilo nikjer več. Do naslednje igre.

Takšni izpadi se seveda dogajajo tudi brez kocke in izrezane kartonske podlage, čeprav so z naše vsakdanje perspektive, za pogled od zunaj samo delček ponovljive igre. Ah, naravoslovna in sociološka obzorja, plašnice objektivizma, ki so v resnici zgolj opora iluziji o neskončnosti naše igre! Vedno znova prenovljena uč...