Bil je veliki srpan, sedemnajstega dopoldne, ko si odšel v večnost. Nikoli prej nisem tako živo čutil neizbežnosti konca življenja. Sedaj sem vesel zadnjega tedna, ki sem ga prebil ob tebi.

Res je, človeka vidimo v vsej njegovi podobi šele, ko ga ni več. V teh tvojih zadnjih dnevih sem občudoval tvoje pogumno soočanje z nepremagljivo boleznijo. Kadar ti je bolezen le malo pustila do sape, si se že znal veseliti vsakega trenutka, ki ti je bil namenjen. Neomajen si ostajal v svoji veri in molitvi. Svojim otrokom, ki nismo šli vsi povsem po tvoji poti, tega nisi nikoli očital. Vedno si znal odkrito povedati svojo misel, a nikoli v tvojem glasu nisem čutil obsojanja.

Tvoje življenje ni bilo lahko. Kot pravi kristjan si vedno hodil po poti, ki ti jo je narekovala tvoja vest. Ta tvoja pot pa je bila večji del ozka, strma in tudi samotna. Tvoje srce je vedno ostalo široko odprto (kot tvoja prekmurska ravnica) za tvojo ženo in tvoje otroke, pa tudi za vse iskrene ljudi.