»Ti si gospodar moči, zato sodiš milo in nas vodiš z veliko prizanesljivostjo« (Mdr 12,18).

Ob Besedi, ki mi jo danes ponuja Cerkev, se moja misel sprehodi skozi mojo osebno zgodovino. Ob tem čutim v srcu vedno večjo hvaležnost. Na prehojeni poti je namreč veliko trenutkov, ko sem okušala božjo prizanesljivost. Kaj bi bilo z menoj, če bi me Bog tolikokrat zapustil, kot sem jaz njega? In če bi odgovoril na vsako mojo raztresenost, površnost, mlačnost …? Če bi tudi on reagiral z užaljenostjo in jezo, kakor reagiram jaz? Mislim, da bi bilo preveč vsega in ne bi zmogla.

Prav tako bi se zame izšlo slabo, če bi bilo moje odrešenje odvisno le od mojega prizadevanja, od moje molitve, skesanosti in spokornih del. Vsa moja prizadevanja, kolikor jih pač zmorem, so le znamenje pripravljenosti in to je Bogu dovolj. V svoji veliki ljubezni mi pušča svobodo. V nič me ne želi prisiliti, tudi v odrešenje ne, brez mojega sodelovanja. S svojim prizadevanjem...