Stanko Tratnjek je že skoraj 44 let duhovnik med katoličani v Banatu

»Srem, Banat i Bačka – tri srca junačka!« pravi pregovor. Ko je pesnik Đuro Jakšić (1832–1878) opeval slavo banatski zemlji, je imel v mislih prostranost ravnic v objemu mogočnih rek Tise in Donave, valovito pozlato pšeničnih polj, koruzo, oljčno repico. Imel je v mislih tudi številna ljudstva s petero uradnih jezikov – srbski, madžarski, romunski, slovaški in rusinski. Tratnjeku se je s prihodom v Banat konec leta 1967 odpirala dežela novih prelesti, nov svet ljudi in njihovih verovanj – pravoslavcev, nazarencev, sobotarjev, adventistov, baptistov, binkoštnikov, muslimanov … Ko se je vsaj nekoliko privadil madžarskemu jeziku, se je zanj začel tudi nov ritem življenja: tedensko šest ur verouka v Belem Blatu, sedemnajst ur v Mužlji, vmes pa še neizogibni pastoralni obiski družinam. Na obrobju Zrenjanina, na Miletićevi, je spoznal dom za ostarele,...