Sivko dandanes pri nas srečamo na vsakem koraku. Pa je to modna muha zadnjih let? Gotovo ni tako – na naših vrtovih dehti že vsaj eno stoletje. Dokaz najdemo v knjigi Domači vrtnar, ki je izšla leta 1903. Tam je sivka skupaj z materino dušico, poprovo meto, meliso, zdravilno kaduljo, pelinom, janežem, navadnim koprcem, komarčkom, pehtranom in rutico opisana kot dišeča trajnica.

Dehteči sivki pogosto pravimo lavanda. Rodovno ime Lavandula izvira iz latinske besede lavare – umivati. Cvetove sivke so namreč v starem Rimu dajali tako v vodo za umivanje telesa kot za pranje perila. Predvidevajo, da so v ta namen uporabljali izjemno dehtečo špansko sivko.

V 13. stoletju se je začelo novo obdobje, saj so pričeli destilirati sivkino olje. To je postalo parfum in zdravilo, ki naj bi med drugim pomagalo tudi proti kugi.

Poznamo okrog 30 vrst sivke, ki se samoniklo razraščajo na sončnih pobočjih južne Francije, Španije, Italije in severne Afrike...