Vožnja po mestu je nekaj strašnega. Pol ure se že vozim proti središču. Počasi kot polž se pomikamo naprej, meter za metrom. Joj, koliko bencina bom porabil! In kako trpi sklopka! Kamor se ozrem – sama pločevina!

Ali si tudi tukaj, Gospod, med to pločevino, med smrdljivimi izpušnimi plini, med hupanjem in rjovenjem motorjev? V gorah, na morju, na koncertu – tam vem, da si. Tukaj, se mi zdi, pa ne moreš biti. Tako se mi zdi.

Toda če dobro premislim, moraš biti tudi tukaj. Ti si povsod, kjer te ljudje potrebujejo – in tukaj si nam še kako potreben. Gospod, pelji se z menoj! Če boš ti z menoj, mi bo veliko laže. Bolj miren bom, bolj zbran, bolj potrpežljiv. Poglej, kako sem se malo prej razburjal, in to čisto po nepotrebnem. Kmalu bi ozmerjal nedolžnega človeka, ki ni bil nič kriv. Gospod, pelji se z menoj!

Pomagaj nam voznikom, da bomo mirni in zbrani, ko bomo sedli za volan, da bomo spoštovali prometne pre...