»Ob dvajsetletnici naše samostojnosti bi bilo zanimivo preživeti kakšen dan v Slovenski vojski,« sem pomislil konec maja, ko sem se ob dnevu odprtih vrat sprehajal po vrhniški vojašnici. Ob tem so me preplavili spomini na osemdeseta leta, ko sem med več kot trinajstmesečnim bivanjem v uniformi skoraj na vsakem koraku trčil ob vojaško skrivnost. Čeprav je zdaj vse drugače, sem bil vseeno presenečen, da sem takoj dobil dovoljenje, da se za dva dni pridružim pogodbenim rezervistom.

»Dajmo že, dajmo,« sem robantil prek volana, ko sem v četrtkovem jutru obtičal v zastoju. Že dolgo sem slutil, da bom zamudil, a me je pogled na nasproti vozeča vojaška vozila vseeno spravil v slabo voljo. K sreči se je potem vse uredilo. V vojašnici Bohinjska Bela sem hitro navlekel nase vojaške hlače, srajco in čevlje. Major Fedja Vraničar, namestnik poveljnika 132. gorskega bataljona, pa se je prijazno vrnil pome in me odpeljal proti Vipavi, kamor so že odpotovali pogodbeni rezervisti iz minometn...