»Kje si, slovenski krščanski človek? Ne le pri vprašanjih zgodovine, ampak tudi v gospodarstvu, šolstvu, etiki, na ulici, v medijih, kje si?«

To vprašanje si je v zadnji številki Slovenskega časa zastavila Urška Makovec. Zastavila si ga je potem, ko ji je znanec iz Nemčije rekel, da glede na to, kako polne so naše cerkve, ne vidi, da v Sloveniji ni ljudi, ki bi kaj spremenili.

Ni edina, ki si je zastavila to vprašanje. Tudi sama že nekaj let opažam to mlačnost kristjanov. Že v zadnjih klopeh si večina ne »upa moliti na glas«, samo še mrmra … kot da bi nas bilo sram pred sabo. Je to posledica zgodovine? Posledica več kot petdesetletnega enoumja, časa, ko so nas potiskali v zakristije?

Sedaj smo vendarle že dvajset let samostojni, živimo v demokratični državi; zadnji čas je, da odrastemo in se postavimo za svoja stališča, prepričanja, brez sramu in oklevanja. Mi, kristjani, bomo morali preseči to stanje, ki nam ga vsiljujejo drug...