S hojo v hribe krepimo značaj in utrjujemo družinske in prijateljske vezi.

Z začetkom šolskih počitnic se običajno začne tudi sezona hoje v visoke gore. V nižje, recimo do 1.500 m, lahko večinoma hodimo leto in dan, na višje, kjer se začnejo skale in je večja nevarnost za snežne plazove in zdrse na snežnih zaplatah, pa je pametno počakati, da se sneg stali. Seveda tisti vztrajnejši plazovi: nad Češko kočo, na Ledinah, v Vratih, pa pod Prisankom – če omenimo le tiste, na katerih zagnani smučarji smučajo še v juliju – obstanejo še vse do avgusta, a to so posebne vrste, recimo jim »nabiti« plazovi, ki nas pri naših gorniških podvigih ne ovirajo.

Vsak gornik pozna največji užitek, ko se po truda polnem grizenju kolen, morda po tem, ko se izvije iz dolinske megle ali oblakov, ves prepoten povzpne na vršac in se mu odpre pogled po od jutranjega sonca ožarjenih vrhovih – kot predokus nebes. Tega ni mogoče doživeti brez napora, brez premagovanja samega sebe!