Že štirideset let »teptam« ruandska in burundijska tla. V obeh državah smo skupaj z ljudmi preživljali težke in vesele trenutke.

Težko je pozabiti dneve in mesece vojne, delo med begunci, med lačnimi in bolnimi, težko je tudi pozabiti, ali bolje rečeno, lepo se je spominjati ljudi, ki so mi prinašali veselje in hvaležnost, nepozabna so predvsem srečanja z ženami in otroki, pa tudi z možmi, s katerimi je bilo treba delati, s sodelavci in ne nazadnje s sestrami domačinkami. Srečanje z ljudmi me vedno nagovori. Ob njihovih zgodbah se človek zamisli. V skupnosti se sprašujemo, kaj bi lahko naredile, da bi ljudje manj trpeli, da bi manj otrok umrlo zaradi lakote in bolezni, kako bi pomagale, da bi otroci lahko obiskovali šole, da bi se lahko zdravili, da bi imeli čisto vodo, ne tiste iz močvirja. Šole so vedno dražje in družine, ki se prehranjujejo le s tistim, kar pridelajo ali odnesejo na trg, da si kupijo vse drugo, kar potrebujejo, si je ne morejo privoščiti.

Pomaga...