Vse naenkrat postane črno in brez smisla. Kako pomagati?

Vedno znova sem Bogu hvaležna za pozitivno naravnanost do življenja, za svoj življenjski realizem, ki mi omogoča, da stvari vidim takšne, kot so, pa vendar vedno tudi upam v dobro. Gotovo je to nekaj, za kar sem morala tudi sama nekaj narediti in ta odnos vedno znova graditi, vendar se tudi dobro zavedam, da to še zdaleč ni samo moja zasluga. To sprejemam kot dar. Nikoli pa si ne bi upala trditi, da se ne morem kdaj v življenju znajti v depresiji. Ko to spremljam pri drugih, vidim, da se je res težko kar naenkrat znajti v takšni črni luknji. Pri tem vedno pomislim, kako lahko pomagajo ljudje, ko se znajdejo ob depresivnem človeku.

O tem sem razmišljala, ko sem srečala gospo pri štiriinosemdesetih letih, ki je svoje depresivno stanje pokazala tako jasno, da ni bilo nobenega dvoma več. Vse je bilo samo še črno, nevredno življenja. Njeni svojci so jo imeli za vedno bolj sitno in življenje z njo je pos...