Češnje … V mojem življenju jih je bilo polno in upam, da bo tako tudi v prihodnje. Najprej je bila mogočna češnja stare mame Elizabete, ki je v mojih otroških očeh segala do neba in je obrodila rumene plodove, potem se prikrade v spomin češnja na vrtu stare mame Kriste, ki smo jo zaradi izrazito oblikovanih svetlo rdečih plodov klicali srčika. Nikoli ne bom pozabila češnje na domačem vrtu, ki jo je cepil stric in je obrodila najbolj zgodnje plodove v ulici. Še danes vem, da se ne sme lomiti poganjkov, na gosto obloženih s plodovi. Med študijem agronomije sem se naučila, da so to majske kitice. Kratki brstiči, ki razvijejo več rodnih brstov v obliki rozet, so lahko rodni celo več kot deset let. Najbolj pozne češnje sem jedla avgusta v Skandinaviji, med norveškimi fjordi. Tam so nasadi pokriti s plastičnimi folijami, ki ščitijo češnje pred dežjem in tako preprečujejo pokanje plodov. Ko je začela med češnjami po vrtovih pustošiti cvetna monilija, sem našla tolažbo v zdravih divjih...