Da se ta rubrika ni še nikoli izrecno ukvarjala s »filozofom« Slavojem Žižkom, kljub njegovi razglašenosti na tujem, sta bila dva vzroka. Prvič, ker pisec Creda v Žižku ni videl resnega kulturnega fenomena. Domišlja si namreč, da mu je študij klasične filologije dal nekaj pojma o tem, kaj je kultura. Drugi razlog pa je bil, da za tega miselnega športnika religija ni obstajala.

V svojem popolnem imanentizmu Žižek seveda ni izviren: je ves v modi modernega miselnega nihilizma. Nič ni izviren s svojim obzorjem Niča, potem ko je ta nad nami že sto let, že od Nietzscheja. Le da si pri Nietzscheju, Camusu in še kom Nič lahko spoštoval, ker si za njim čutil trpljenje. Pri Žižku pa tega ni, ker je njegov Nič farsa.

Čudaško izviren – in seveda farsičen – je v svoji veri v komunizem (»edini stalinist«), čeprav na grobu Marxove utopije raste že visok plevel.

Celo evropski levici, kaj šele drugim, kadaver komuni­zma smrdi. Slavoju Žižku pa diši. Diši z obljubo nov...