Je mlad, je Rom, je musliman in oče treh otrok. Zdaj ima kombi in samostojno pobira odpadno železo.

Še lani je bilo teže. Bil je brez dela, brez podpore in sploh na robu v deželi lepih fasad.

Vajen se je ustavljati po župniščih. Duhovniku poljubi roko, ga povpraša po zdravju, po železju ter po prispevku za njegove. A redosled se zadnje čase spreminja. Na prvo mesto prihaja pogovor o Bogu.

»Koliko imen ima Bog?« vpraša oni dan. Odgovorim: »Veliko imen in nobenega imena. Odvisno od pristopa.« Ne razume tega, za postkantovske zahodnjake sila značilnega tehtanja pristopov in vidikov. On ve, koliko imen ima Bog: »Ima jih devetindevetdeset plus eno, ki pa ga človek ne more izreči. Devetindevetdeset imen Bogu dajo religije tega sveta, eno, tisto glavno, pozna samo on.«
Približal se je namreč »karizmatični« različici islama – sufizmu in plesočemu dervištvu. Do svetopisemskih prerokov, Jezusa in Marije je zelo spoštljiv. Vendar ne dvomi: islam je prvi in edin...