»Ko sta se naša ati in mami spoznala, nas ni bilo zraven, vendar smo iz pripovedovanja zvedeli, da sta se spoznala pri gasilcih.

Potem sta se odločila, da se poročita in si ustvarita družino. Tako smo zdaj med drugim tudi gasilska družina. Pa smo prišli: Najprej Lea, nato jaz in nazadnje še Uroš, česar se tudi jaz spomnim,« je v uvodu predstavitve njihove družine zapisala Urška Jurgec.

»S sestro sva mu izbrali ime, ker je bilo to za naju najlepše ime. Mami mu je želela dati drugo ime, a sva midve že vsem povedali, da je bratcu ime Uroš, ati je bil nad tem navdušen, potem pa se je tudi ona strinjala s tem.

Smo povprečna slovenska družina. No ja, včasih se nam postavi vprašanje, ali smo res. Starši so nas vzgajali tako, da cenimo življenjske dobrote, zato vsak po svoje poskuša delati dobro. Ati gre vsako nedeljo k maši in skrbi, da je doma vse pospravljeno, kadarkoli pa se zasliši glas sirene, odhiti v gasilski do...